Sreda, 7. marec, 18:00, Klub Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q)

Moderirata Tea Hvala in Lidija Radojević

V času vsesplošnega „toleriranja raznolikosti“ in nenehnega drobljenja družbe na čim manjše družbene segmente se morajo skupine, ki svoje delovanje in prostore namenjajo izključno feministkam, ženskam in LGBTIQ skupnosti, nenehno zagovarjati pred širšo javnostjo, ki jim očita separatizem, nepripravljenost na dialog, bojazljivost ali celo sovražnost.

Na očitke pogosto odgovarjamo z opravičujočimi in ad hoc argumenti, četudi trdno verjamemo, da so ti prostori pomembni za ohranjanje določenih praks in kultur, pripuščanje določenih vsebin v javnost in ustvarjanje prostorov, v katerih je mogoče misliti družbo kot celoto, ne da bi morali pri tem izbrisati svoj spol ali seksualnost in ne da bi zapadli v partikularizem.

Kako zgraditi odpor, ki bo presegel meje naše partikularne privatnosti – prostor, ki nam ga odmerja liberalistična toleranca – in se obenem ne bo izgubil v zahtevah dominantnega, univerzalnega (patriarhalnega) gospostva? Kako se upreti s pozicije, ki si je nismo sami izbrali, temveč nam je bila vsiljena; s položaja podrejenih, neslišnih in vedno ogoljufanih? Kako iznajti način boja, ki bo spremenil dominantni kontekst in mu dal novo obliko in vsebino?

Javni pogovor bo izhajal s stališča, da je v Sloveniji sprejemanje različnosti le nominalno, obsojanje specifičnih javnosti pa zgolj liberalistična zvijača, saj v nasprotju s pravno-formalnim dojemanjem javnega prostora realno-materialni javni prostor ni enako dostopen vsem ljudem niti se vanj ne pripušča vseh. Nasprotno: ker svet, v katerem živimo, temelji na odnosih gospostva, formalna enakopravnost še zdaleč ne zagotavlja dejanske družbene enakosti, ampak samo prikriva realno obstoječe neenakosti, s tem pa ohranja status quo.

Sodobna neoliberalna družba nam ponuja samo enakost med abstraktnimi pravnimi subjekti, ki imajo v vsej svoji različnosti enako možnost udeležbe na trgu, če le spoštujejo tržna, t. i. objektivno določena pravila. Pri tem se ne ozira na naše eksistencialne pogoje in možnosti, da do trga sploh pridemo, in je ne zanima, kot kakšni vanj vstopamo.

Zagovarjamo družbeno enakost, ki zadeva naše eksistencialne pogoje, naša življenja in okoliščine, v katerih bivamo, za katere ne kapitalu ne pravu ni veliko mar. Takšno enakost si moramo šele izbojevati. Izbira med podreditvijo dominantnim patriarhalnim vzorcem in politiko identitet ni nobena izbira. Obe sta slabši. V pogovoru želimo poiskati temelje za izgradnjo javnega prostora, ki bo skupen vsem podrejenim in izkoriščanim, kajti prepričane smo, da le solidarni in enotni lahko spreminjamo dominantne vzorce gospostva.

Zakaj so se snovalci in snovalke ženskih, feminističnih in LGBTIQ javnosti zavestno odločili za upor proti patriarhalnemu, seksističnemu, homofobnemu in šovinističnemu statusu quo? H komu in čemu se odpirajo ter pred kom ali čim se ne zapirajo? Zakaj še tako specifična javnost že po definiciji ne more biti zaprta?

Odgovore na ta in podobna vprašanja z vašo pomočjo iskali predstavniki in predstavnice Rdečih zor, Mesta žensk, ŠKUC-ovega Kulturnega Centra Q, Legebitre, revije Borec, projekta Bring In Take Out Living Archive in številnih sorodnih pobud. Vabljene, vabljeni!

V slovenščini in BSH jeziku. Vstop prost.